07 49 04 060
 

Vikend malo drugače

Mentorici sva devetošolce popeljali po Sloveniji. Preživeli smo lep jesenski vikend v druženju in odkrivanju naravne in kulturne dediščine.

Odpravili smo se v soboto zgodaj zjutraj 13. oktobra. Čisto zadnji je na avtobus skočil Rok, saj je moral še po sveže kajzerice za na pot. Pot proti Idriji je hitro minila in naenkrat smo stopali v podzemlje. Rudarji – s čeladami in v zaščitni obleki – smo na vhodu v Antonijev rov pozdravili Srečno! in začeli zanimivo pot po rudniku živega srebra. Prikazali so nam, kako so kopali na začetku, ko je pred več kot 500 leti rudnik začel delovati, pa vse do danes, ko je rudnik zaprt. Izvedeli smo, da je pod Idrijo skopanih toliko kilometrov rovov, da bi prišli vse do Berlina. Na koncu smo živo srebro tudi potehtali in bili presenečeni nad težo in gostoto ter agregatnim stanjem! Živo srebro je res živo, teče, se premika!

Po malici smo pot nadaljevali do bolnice Franja. Slikovita soteska na Cerkljanskem skriva bolnišnico tako dobro, da je obiskovalec presenečen, ko na koncu poti uzre 14 lesenih barak, ki so zgrajene ob in nad potokom Čerinščica. Partizanska bolnica je zdravila 578 najtežje ranjenih ljudi, presenetilo pa nas je, da vsi niso bili Slovenci. Barake je huda povodenj leta 2007 odnesla, a so vse obnovili, da lahko razumemo požrtvovalnost, predanost in solidarnost ljudi med 2. svetovno vojno. Marsikaj zanimivega smo izvedeli, vodnik pa nas je presenetil, ko je povedal, da niso imeli uspavalnih sredstev, torej so operirali na živo. Za lajšanje bolečin so ranjencu ponudili žganje.

Hrastoveljska cerkev vedno navduši. Deloma zato, ker ima fascinantno obzidje, ki je uspešno odbijalo napade Turkov, deloma pa zaradi Mrtvaškega plesa, ki smo si ga prišli ogledat. Smrt seveda ne izbira, vsakogar nazadnje popelje s seboj, najsi je berač, trgovec, zdravnik ali škof. Na stenah te res majhne cerkve pa ni naslikan le Mrtvaški ples, pač pa celotna vsebina Biblije.

Hitro smo se spustili proti Portorožu in se namestili v domu šolskih in obšolskih dejavnosti Burja, ki ima res kras krasno lego. Pod njim kot na dlani leži Portorož na eni strani, na drugi pa soline, kamor smo bili namenjeni zjutraj.

Zvečer smo odšli peš v mesto na sprehod ob morju. Vzeli smo si kar dve uri prosto, da se posladkamo in raziščemo naše mondeno obmorsko letovišče, ki je bilo tudi oktobra polno življenja.

Zajtrk ni bil hotelski, a mu ni nič manjkalo. Veliko smo si morali povedati o noči, ki je bila zelo naporna, saj so dekleta spala v depandansi in tam menda straši. Tako so komaj preživele noč in zjutraj v solinah nikomur ni bilo do klepeta, zato pa je vodnica veliko povedala.

Ko smo se sprehodili po Sečoveljskih solinah, smo bili presenečeni, da sol pobirajo z blata. A nas je vodnica hitro popravila. To ni blato, pač pa posebna plast alg, ki preprečuje, da bi se blato mešalo s soljo – petola. Sol v Sečovljah pobirajo že več kot 700 let. Delajo ročno. Ali je ta sol boljša od tiste, ki je ne pridobivajo tako? Seveda, saj je polna mineralov … Takoj smo jo kupili kar v trgovinici na solinah. Našli smo tudi temno čokolado s soljo, pa sol za kopel …

Naslednja postaja je bil ogled torklje. Najprej smo izvedeli, da gre za prešo za stiskanje oljk, nato pa smo se naučili postopka. Manjkal nam je konjiček, ki bi vrtel kamen, ki je pod sabo drobil oljke. To zmes so dali v pleteno mrežo in v stiskalnico, od koder je priteklo olje.

Ker smo več kot zavzeto poslušali, spraševali in se učili, smo odšli na zaslužen potep po Piranu. Ogled smo začeli na srednjeveškem obzidju, povzpeli smo se na obrambni stolp, od koder se vidi ves Piran kot na dlani. V mestu je bilo pravo poletno vzdušje, veliko ljudi se je kopalo, kar nekaj pa si jih je navdušeno ogledovalo nadangela Mihaela, ki sicer že 250 let krasi vrh zvonika Cerkve sv. Jurija, a ker ga je bilo potrebno obnoviti, smo ga lahko videli na Tartinijevem trgu.

Popoldne je bilo treba obrniti proti domu, čeprav bi še kar ostali …

Devetošolci in mentorici Blanka Mladkovič ter Manja Voglar