V času korone smo večino časa doma, veliko razmišljamo o življenju pred korono in sedaj.

Pred korono so vsi razmišljali le o denarju, ali ga imajo dovolj za izpolnitev želja.    Zdaj pa razmišljajo le o zdravju. Vsak si želi čim dlje ostati zdrav, vendar denar za hrano, zdravila, plačilo položnic vseeno rabimo. Tu pa sedaj nastopi problem. Veliko dejavnosti je že več kot dva meseca zaprtih. Med ostalim tudi ni kulturnih prireditev. Pesniki, pisatelji, umetniki nimajo kje predstaviti svojih del.  Ker gospodarstvo ne dela po ustaljenem tiru, tudi denarja za umetnost zmanjkuje. Ljudje pa skozi vsa razvojna obdobja rabimo poleg hrane tudi pesmi, knjige … Sedaj vsi denar bolj spoštujemo, saj so zaradi zaprtja nekateri ostali brez služb. Meni se zdi delo na daljavo sedaj med korono slabše kot pa takrat, ko smo bili v šoli.  Upam, da bo tega kmalu konec in da bo vse spet normalno. Vsi bomo spet hodili v službo, otroci v vrtce, mi v šole, umetniki pa nas razveseljevali s svojimi deli. Kot je Vodnik povedal v svoji pesmi “ne žvenka, ne cvenka, pa bati se nič, živi se brez plenka o petju ko tič… ” tako je tudi v času korone, več nam pomeni zdravje kot pa denar.

Smo leta 2021. Že skoraj eno leto se Slovenija in celoten svet bojuje z virusom Covid-19, kar zelo vpliva na naša življenja. Za zaustavitev širjenja virusa so naši politiki sprejeli veliko ukrepov. Zaprli so vse nenujne dejavnosti, kot so trgovine z oblačili in obutvijo, storitve, kulturne in športne ustanove ter tudi šole. Moji starši nemoteno hodijo v službo, saj delajo v takšni panogi, ki ves čas dela. Jaz in moj brat pa se šolava od doma.

Meni šolanje od doma ni všeč, saj pogrešam svoje sošolce. Pa tudi v šoli se lažje učim kot sedaj. Že meni je težko, kako mora biti šele drugim ljudem, ki so ostali brez službe ali pa so na čakanju. Slikarji ne morejo razstavljati in prodajati svojih slik, pisatelji ali pesniki doma verjetno lahko pišejo pesmi ali knjige, vendar jih ne morejo izdati, da bi jih lahko nekdo prebral. Glasbeniki nimajo koncertov, s katerimi služijo denar. Denar je danes zelo pomemben za preživetje. Družine, ki nimajo prihrankov, zelo težko živijo. Verjetno tudi nekaterim književnim ustvarjalcem, ki v tem času ne izdajajo svojih knjig, ni lahko, čeprav so izdali knjige, ki jih ljudje poznajo. Jaz se ne strinjam s tem, kar je Valentin Vodnik napisal, da se ni česa bati, če ni denarja, da lahko živiš od svojih pesmi. Za preživetje vseeno rabiš denar.

Po mojem pisatelji nekdaj niso bili tako spoštovani. Veliko ljudi si je verjetno mislilo, da skoraj nič ne delajo pa dobijo denar za sedenje na stolu. Jaz pa vem, da ni tako lahko pisati pesmi. Odkar hodim v šolo, se mi zdi, da je ta poklic ali hobi postal pomembnejši ter bolj spoštovan. S  tem, ko ustvarjajo nova književna dela, se širi jezik in kultura.  

Zdaj, ko razsaja koronavirus, se mi zdi, da je lažje pisati pesmi, ker ne moreš iti nikamor in imaš več časa za pisanje. Težje pa je najti snov, saj smo prej lahko črpali ideje iz vsakdana. Zdaj pa je vsak dan popolnoma enak in malo zanimivih stvari se zgodi. Menim pa, da so pisci knjig, pesmi zdaj še bolj pomembni, ker otroci niti starši ne morejo iti nikamor, sploh tisti, ki živijo v mestih. S knjigami pa se lahko sprostijo in zabavajo. 

Pri meni doma je književnost na nizki ravni, saj ne beremo veliko knjig ali pesmi, če pa že, pa so to večinoma enciklopedije ter revije. Sam zelo težko najdem knjigo, ki mi bi bila všeč. Pri pesmih imam raje sodobnejše in nerad recitiram, saj se ne počutim domače v tem. 

Kako je z gmotnim stanjem umetnikov, pa ne vem, ne sledim temu. Sigurno jim v teh časih ni preveč hudo, saj dobijo dodatke. Če si pravi pesnik, je že en del plače zadovoljstvo otrok. Za ta poklic moraš biti rojen, vsak ne more imeti polno idej in biti predan pisanju.